četrtek, 28. april 2016

Koper, obalna prestolnica

Koper je prestolnica slovenske Obale . Naselitev območja, ki sega v čas srednjega paleolitika in neolitik, izpričujejo mnoga jamska najdišča na Kraškem robu. Obala je od nekdaj predstavljala pomembno ločnico med morjem in kopnim. Skladno s kulturo in drugimi danostmi so se ljudstva ločila na tista, ki so izkoriščala določeno naravno danost. Tipične starodavne kulturne značilnosti na slovenski obali, so podobne ostalim v bližnjih in bolj oddaljenih krajih regije. Pristanišča ter druge podobne strukture, ki so omogočale prehod iz kopnega na morje in obratno, so v osnovah zasnove praktično enake na širšem območju Sredozemlja. Današnje jedro mesta Koper je bil svoj čas otok, prvič poseljen v rimskem republikanskem obdobju.



Antične značilnosti umne izrabe obale oziroma danosti morja so bile na tem območju podobne časovno enakim v bližnji in bolj oddaljeni soseščini. Kot antična naselbina Aegida je Koper omenjen v pisanih virih, ki sodijo med novejše arheološke najdbe iz tretjega do prvega stoletja pred našim štetjem. Naselbina se je postopoma širila in pridobivala na pomenu. V poznoantičnem obdobju je bila ena izmed postojank Rimskega limesa, ki je v času Dioklecijana varoval Rimski imperij ob mejah italijanskih in panonskih provinc pred vdori tujih ljudstev. Otoško naselje je romansko in poromanjeno prebivalstvo naseljevalo v času priseljevanja narodov. V času bizantinske zasedbe severne Istre so takratni Capris utrdili in poimenovali Iustinopolis. Otoška lega ob vodni prometnici proti Gradežu je nudila odlične pogoje za razcvet. V desetem stoletju se Koper poveže z Benečani in zagotovi varnejšo plovbo. Ob koncu dvanajstega stoletja postane svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Koprska škofija je takrat postala samostojna, koprska komuna ji je podelila posesti v vaseh Lopar, Padna, Brič in Sermin. V začetku trinajstega stoletja so mestu gospodovali istrski mejni grofje, nasledili so jih oglejski patriarhi.

 Slednji so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri ter ga poimenovali Glava Istre, v izvirniku Caput Histriae. Iz nje nastane poitalijanjen izraz Capo d`Istria. Mesto se je v tem času bojevalo za privilegije, ohranilo lastne statute, omejevalo oglejsko oblast ter pridobilo oblast nad vsemi vasmi v zaledju. Ob koncu trinajstega stoletja je Koper skupaj z Istrskimi mesti prešel v roke Benečanov, v šestnajstem pa dobil privilegiran položaj na gospodarskem in upravnem področju. Med petnajstim in šestnajstim stoletjem v mestu nastanejo banke, menjalnice in obrtne delavnice. Utrip takratnega mestnega dogajanja so popestrili Slovenci, z mojstrskimi veščinami solinarstva, ribištva in kmetijstva. Iz tega obdobja izhaja tudi rivalstvo s Trstom, Koper je imel takrat prednost zaradi lege na otoku in odličnega obrambnega sistema. Ta je mesto varoval predvsem v času tujih upadov, ki so prizadeli koprsko zaledje. Posledično pa so vpadi zmanjšali trgovinsko dejavnost predvsem s Kranjsko, mesto je prizadela kuga, število prebivalstva je z osem tisoč upadlo na manj kot dva tisoč. Opomoglo si je s prodajo vina, olja ter trgovanjem soli. Sredi sedemnajstega stoletja je število prebivalcev naraslo preko na štiri tisoč, v sedemnajstem stoletju se zaključi tudi zlata doba mesta, predvsem z vidika uspešnega konkuriranja sosednjemu Trstu ter bolj oddaljeni Reki. Trst in Reka sta bili v tem obdobju razglašeni za svobodni pristaniški mesti, ob koncu osemnajstega stoletja je propadla Beneška republika, Avstro-Ogrska monarhija pa je prednost pri razvoju dala Trstu. Sredi devetnajstega stoletja ga je preko železnice povezala z prestolnico Dunajem. Koper je v tem obdobju začel pridobivati vlogo zaledja, z oskrbovalno vlogo. V mestu so živeli predvsem od solinarstva, ribištva in lokalnega ladjedelstva, v okolici pa od poljedelstva in živinoreje. V devetnajstem stoletju začne občutneje spreminjati podobo, najprej z rušenjem obzidja, nasipom in povezavo s kopnim. Na plitvinah okoli mesta nastanejo soline, ki so jih v dvajsetem stoletju opustili, zemljišče pa z namenom kmetijske dejavnosti izsušili.

Ob koncu druge svetovne vojne je bil osvobojen, iz mesta se izseli večina avtohtonega prebivalstva, ob podpisu Pariške mirovne pogodbe na podlagi Devinskega sporazuma Koper postane sedež cone B svobodnega tržaškega ozemlja. S podpisom londonskega memoranduma leta tisoč devetsto štiriinpetdeset postane politično in gospodarsko središče slovenske obale. S tem se pospeši razvoj, ob koncu petdesetih let minulega stoletja ga dodobra zaznamuje gradnja novega pristanišča. V ta namen so poglobili Škocjanski zatok, izkopan material pa uporabili pri nasipanju plitvin ob obali. To obdobje zaznamuje tudi priseljevanje iz slovenskega in jugoslovanskega zaledja spremenjena nacionalna in socialna kultura. Razvijati se je začelo šolstvo, kultura in zdravstvo, načelo dvojezičnosti pa je pripomoglo k vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike življenja. Danes Koper šteje petindvajset tisoč prebivalcev, velja za največje mesto na Obali. Mestnemu vsakdanjiku daje značilnost submediteransko podnebje z dolgimi in vročimi poletji, milimi zimami ter pogostimi vetrovi, kot so maestral, jugo in burja. Zimske temperature so v povprečju nad nič stopinj Celzija, junija se v povprečju temperatura dvigne preko dvajset stopinj Celzija. Morje je najtoplejše avgusta, najhladnejše pa februarja. Z padavinami je bogati so jesenski meseci. Kulturna dediščina je priča zgodovine, trg Brolo kaže urbanizem beneških mest, Ribiški trg na zasnovo manjšega starodavnega pristanišča, središče pa je stičišče glavnih mestnih prometnic in velja za enega najlepših mestnih trgov na območju nekdanje Beneške republike. Številne palače v mestu kažejo na razvoj skozi zgodovino, ter pomembnost in značilnost svojega obdobja, predstavljajo jih Pretorska palača, palača Carli, palača Almerigogna, palača Almerigogna, palača Gravisi-Buttorai, palača Gravisi-Barbabianca, palača Belgramoni-Tacco in palača Brutti. Koper ima številne cerkve in sicer stolnica Marijinega vnebovzetja, cerkev sv. Bassa, cerkvica svetega Jakoba, krstilnica Janeza Krstnika.

 Med znamenitosti sodita Frančiškanska samostana svetega Frančiška in svete Klare, Da Pontejev vodnjak, Mestna vrata Muda, Loža in Fontico. Obiskovalcem je obisk omogočen preko cestne in pomorske povezave, kulturne in naravne znamenitosti obogatijo številne gastronomske in tradicionalne prireditve. Mesto Koper in okolico je moč spoznavati tudi na tematski poteh, ki so vsaka zase posebnost in doživetje brez konkurence. Doživeti jih je moč na kolesu ali peš. Kolesarske poti vodijo obiskovalce po deželi Refoška, po Kraškem robu, moč pa je izkusiti traso starodavne železniške proge Porečanka. Pešpoti vodijo na preko tisoč metrov visok razglednik Slavnik, ogled mediteranske vasi Hrastovlje, bolj znani po freskah v cerkvi svete Trojice, po poti narcis, med oljčniki in rujem, ter na številne druge zanimive, lepe in poučne lokacije na območju občine Koper. Koper najpomembnejše slovensko pristanišče.

Ni komentarjev:

Objavite komentar