Lenart, kulturna in naravna dediščina

Lenart je občina, ki jo krasijo številne naravne lepote . Med starejše priče zgodovine občine Lenart sodi kraj Hrastovec z gradom, v njem je lepo urejena viteška dvorana . Prvič je v zgodovinskih virih omenjen v trinajstem stoletju. Voličina je naselje s cerkvijo iz petnajstega stoletja ter mežnarijo iz šestnajstega stoletja. Naselje leži južno od Pesniške doline, v porečju Ruperškega potoka. Župnijska cerkev Svetega Ruperta je prvič omenjena leta tisoč štiristo šestinpetdeset. Današnja podoba je iz leta tisoč pesto osemintrideset. Občina Lenart v kraju Zavrh hrani spomine na velikega Slovenca Rudolfa Maistra. Maistrov stolp je turistično društvo postavilo njemu v spomin leta tisoč devetsto triinšestdeset. Na njegovem mestu je prvotno stal leseni stolp, ki so ga postavili po načrtih generalovega sina Boruta Maistra. Sedemnajst metrov kovinski Maistrov stolp so leta tisoč devetsto triinosemdeset so ga izdelali Klemosovi učenci iz kraja Lenart. Z vrha obiskovalcem ponuja razgled do Pohorja, Boča, Kozjaka, Donačke gore, vrhov sosednje Hrvaške ter vse do Madžarskih ravnin. Naravno bogastvo predstavljajo naravni rezervat Komarnik ter jezeri Radehova in Pristava. Naravni rezervat Komarnik je območje okrog Komarniškega jezera, ki je bil svoj ča v lasti hrastovške graščine. V jezeru so gojili ribe, ohranilo se je do današnjih dni v povečani obliki z namenom zadrževanja visokih voda. Jezero Radehova je akumulacijsko jezero na potoku Globovnica v Pesniški dolini. Gladina jezera se nahaja na nadmorski višini dvesto štirideset metrov, njegova največja globina je preko dva metra, vodna površina pa znaša osemindvajset hektarjev. Občina Lenart ima na svojem območju tudi ribnik, znan že iz prejšnjih stoletji. Takrat je ribnik Komarnik pripadal grofom Herberstein, namenjen je bil gojenju najrazličnejših ribjih vrst. V dolžino meri sedemsto petdeset metrov, v širino pa pol kilometra. Z njim ima občina Lenart zagotovljeno zadrževanje visokih voda reke Pesnice. Lenart je občina v Slovenskih goricah s posebnim tipom razloženih naselji.

http://www.mojaobcina.si/lenart/

Lenart, mesto in občina

Lenart zaznamuje osrednji trg trapezaste oblike. Središče občine Lenart zaznamuje bogata zgodovina in bogata kulturna dediščina . Med stavbno dediščino izstopata rotovž in špital iz sedemnajstega stoletja. Današnji kakovosti življenja primerno, pa ima Lenart Upravno enoto, Urad za delo, Okrajno sodišče, policijsko postajo, izpostavo Zavoda za delo, izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, dekanijo, župnijo, Center za socialno del, izpostavo davčnega urada, notarja, območno obrtno zbornico, lekarno, knjižnico, pošto, banko ter sedeže mnogih društev. Lenart je ime dobil po zavetniku cerkve, ki je bila prvič omenjena ob koncu dvanajstega stoletja. Današnja cerkev stoji na nad trgom, svoj čas je cerkev obdajalo obzidje. Osnovna zgradba je bila zgrajena v začetku šestnajstega stoletja, postopoma pa so dozidali zakristijo, stranski kapeli ter zvonik. Ob obnovi sredi dvajsetega stoletja je ohranila vse tipične elemente pozne gotike. V notranjosti lahko občudujemo kamnoseške mojstrovine iz oseškega peščenjaka, glavni in stranski oltar iz konca šestdesetih let osemnajstega stoletja pa sta delo Jožefa Holzingerja. Lenart šteje preko tri tisoč dvesto prebivalcev, istoimenska občina pa preko osem tisoč dvesto. Občina Lenart je skozi čas spreminjala svoje meje, sredi devetnajstega stoletja je bila razdeljena na osemnajst krajevnih občin. Kraljevina Jugoslavija je to ureditev ohranjala, v tridesetih letih dvajsetega stoletja pa so se oblikovale večje občine s stalnim uradništvom. Takrat nastaneta občini Sveti Lenart ter Sveti Rupret. Slednja se v petdesetih letih dvajsetega stoletja preimenuje v občino Voličina, tri leta pa občina Lenart z pripojitvijo občin Benedikt, Cerkvenjak, Jurovski Dol, Gradišče v Slovenskih goricah, Lenart v Slovenskih goricah, Voličina in Zgornja Ščavnica v novo veliko občino. Ob koncu dvajsetega stoletja so nastale občine Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sv. Ana, v začetku dvajsetega pa sta se z izločitvijo krajevnih skupnosti Sveti Jurij in Sveta trojica nastali Sveta Trojica v Slovenskih goricah in Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Lenart ima subpanonsko podnebje z zmernimi temperaturnimi razlikami med letnimi časi.

Več

Bovec, stičišče Julijcev

Bovec je območje, kjer se stikajo Zahodni Julijci z njihovim Vzhodnim delom. Zahodni Julijci se nahajajo na območjem pogorja Kanin, med Rezijo in Bovško kotlino. Bovec leži pod njegovim vzhodnim delom, natančneje pod Rombonom. Kaninsko pogorje je edini del Zahodnih Julijcev v Sloveniji. Bistveno večje območje pa v Sloveniji predstavljajo Vzhodni Julijci, občina Bovec sega vse do njegovega najvišjega vrha. Gorski območji sta presenetljivo dobro povezani, zasluge zato pa ima v prvi vrsti prva svetovna vojna ter po njej začrtana meja med Italijo in kraljevino Jugoslavijo. Italija si je v tistem obdobju želela dobro zavarovati novo pridobljeno ozemlje, na gorskem območju je ustvarila obsežen sistem prometnic.

Danes s pomočjo njih Bovec turistom lahko ponudi enega najboljših pohodniških prestižev. Poti v gore so običajno speljane neenakomerno in neurejeno, ker sledijo naravnim danostim. Na območju občine Bovec bomo na višje ležečih gorskih območjih za razliko našli prave gorske hitre ceste. Poti so grajene po točno določenih zahtevah, ki se tičejo širine, konstantnega vzpona, izogibališč ter drugih lastnosti. Zaradi teh lastnosti je gorništvo na območju občine Bovec bistveno olajšano, omogoča pa povezavo med različnimi področji Alp. Tako lahko v objemu edinstvene narave pridemo do Bohinja, v Rezijo, na Tolminsko, na območje Baške grape ter na številne druge gorniške cilje. Poti so ustvarjale tudi vojne vihre, na tem območju je divjala strahotna prva svetovna vojna. Bovec je bil takrat porušen, v njegovi okolici pa se najdejo številni ostanki vojaških objektov iz obdobja prve svetovne vojne. Za bolj miroljubne znamenitosti poskrbijo številni vodotoki, hudourniki, reke, slapovi in druge naravne znamenitosti. Nekatere se nahajajo ob prometnicah, za druge pa je potrebno vzeti pot pod noge ter si jih ogledati z uporabo lastnih mišic. Vodno bogastvo pa ni lepo zgolj za ogled, omogoča tudi izvedbo številnih adrenalinskih športov. Bovec je območje številnih edinstvenih primerkov naravnega bogastva na svetovni ravni.

Piran, slovenski Mediteran

Piran je slovenski Mediteran . Med vsemi slovenskimi obmorskimi mesti ima Piran najbolj južno in zahodno lego. Kar pomeni, da je najbolj povezano z Jadranom, preko njega pa se navezuje na Sredozemsko morje .

To območje je nekoč pomenilo ves znani svet za naše davne prednike na širšem območju regije, preko pristanišč pa je omogočalo doseči vsa pomembnejša ozemlja sveta. Preko pomorskih poti je bil tako Piran povezan s širšim svetom, vpliv odprtosti je čutiti tako v ostankih zgodovine, kot tudi v današnjem času. Pomorske poti so pomenile povezavo z dogajanjem v širnem svetu, z njim so si naši predhodniki izmenjevali blago, znanje in izkušnje. Obiskati Piran pomeni doživeti Mediteran v vsej svoji pestrosti. Najboljši za takšna doživetja je naravni način, ki pomeni vzeti pot pod noge. Same mestne ulice, ki strnjeno naseljujejo območje rta, so polne številnih arhitekturnih znamenitosti. Pečat posebnosti dajejo številne danosti, ki jih ne bomo našli nikjer v bližnji in daljni okolici. Za odkrivanje vsega kar nudi Piran in okolica si je potrebno vzeti čas, zavedati pa se je tudi potrebno, da nas odkritja čakajo vedno. Če bi želeli odkriti celoten Piran, bi si zato morali vzeti obilico časa, verjetno najboljša izbira pa je odkrivanje mesta postopoma. Blaga klima je odlična danost za obisk v vseh letnih časih, za bolj oddaljena mesta v notranjosti Slovenije ter drugih krajih srednje Evrope in bolj oddaljenih delov regije pa je zima. V času, ko se omenjeni kraji ubadajo s snegom se najbolj zahodna točka slovenske obale kopa v soncu.

Prava blagodejna terapija se popestri z ogledom številnih naravnih in kulturnih spomenikov, manjkati pa ne sme tipično mediteransko uživanje dneva. Naravnih in kulturnih spomenikov je v izobilju, strnjen prikaz pa prikazujejo muzejske zbirke različnih dejavnosti. Piran je čudovit razlog za obisk, posebno v času, ko človeku primanjkuje blagodejne moči sonca.

http://www.mojaobcina.si/piran/

Koper, obalna prestolnica

Koper je prestolnica slovenske Obale . Naselitev območja, ki sega v čas srednjega paleolitika in neolitik, izpričujejo mnoga jamska najdišča na Kraškem robu. Obala je od nekdaj predstavljala pomembno ločnico med morjem in kopnim. Skladno s kulturo in drugimi danostmi so se ljudstva ločila na tista, ki so izkoriščala določeno naravno danost. Tipične starodavne kulturne značilnosti na slovenski obali, so podobne ostalim v bližnjih in bolj oddaljenih krajih regije. Pristanišča ter druge podobne strukture, ki so omogočale prehod iz kopnega na morje in obratno, so v osnovah zasnove praktično enake na širšem območju Sredozemlja. Današnje jedro mesta Koper je bil svoj čas otok, prvič poseljen v rimskem republikanskem obdobju.

Antične značilnosti umne izrabe obale oziroma danosti morja so bile na tem območju podobne časovno enakim v bližnji in bolj oddaljeni soseščini. Kot antična naselbina Aegida je Koper omenjen v pisanih virih, ki sodijo med novejše arheološke najdbe iz tretjega do prvega stoletja pred našim štetjem. Naselbina se je postopoma širila in pridobivala na pomenu. V poznoantičnem obdobju je bila ena izmed postojank Rimskega limesa, ki je v času Dioklecijana varoval Rimski imperij ob mejah italijanskih in panonskih provinc pred vdori tujih ljudstev. Otoško naselje je romansko in poromanjeno prebivalstvo naseljevalo v času priseljevanja narodov. V času bizantinske zasedbe severne Istre so takratni Capris utrdili in poimenovali Iustinopolis. Otoška lega ob vodni prometnici proti Gradežu je nudila odlične pogoje za razcvet. V desetem stoletju se Koper poveže z Benečani in zagotovi varnejšo plovbo. Ob koncu dvanajstega stoletja postane svobodna komuna z voljeno oblastno strukturo. Koprska škofija je takrat postala samostojna, koprska komuna ji je podelila posesti v vaseh Lopar, Padna, Brič in Sermin. V začetku trinajstega stoletja so mestu gospodovali istrski mejni grofje, nasledili so jih oglejski patriarhi.

 Slednji so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri ter ga poimenovali Glava Istre, v izvirniku Caput Histriae. Iz nje nastane poitalijanjen izraz Capo d`Istria. Mesto se je v tem času bojevalo za privilegije, ohranilo lastne statute, omejevalo oglejsko oblast ter pridobilo oblast nad vsemi vasmi v zaledju. Ob koncu trinajstega stoletja je Koper skupaj z Istrskimi mesti prešel v roke Benečanov, v šestnajstem pa dobil privilegiran položaj na gospodarskem in upravnem področju. Med petnajstim in šestnajstim stoletjem v mestu nastanejo banke, menjalnice in obrtne delavnice. Utrip takratnega mestnega dogajanja so popestrili Slovenci, z mojstrskimi veščinami solinarstva, ribištva in kmetijstva. Iz tega obdobja izhaja tudi rivalstvo s Trstom, Koper je imel takrat prednost zaradi lege na otoku in odličnega obrambnega sistema. Ta je mesto varoval predvsem v času tujih upadov, ki so prizadeli koprsko zaledje. Posledično pa so vpadi zmanjšali trgovinsko dejavnost predvsem s Kranjsko, mesto je prizadela kuga, število prebivalstva je z osem tisoč upadlo na manj kot dva tisoč. Opomoglo si je s prodajo vina, olja ter trgovanjem soli. Sredi sedemnajstega stoletja je število prebivalcev naraslo preko na štiri tisoč, v sedemnajstem stoletju se zaključi tudi zlata doba mesta, predvsem z vidika uspešnega konkuriranja sosednjemu Trstu ter bolj oddaljeni Reki. Trst in Reka sta bili v tem obdobju razglašeni za svobodni pristaniški mesti, ob koncu osemnajstega stoletja je propadla Beneška republika, Avstro-Ogrska monarhija pa je prednost pri razvoju dala Trstu. Sredi devetnajstega stoletja ga je preko železnice povezala z prestolnico Dunajem. Koper je v tem obdobju začel pridobivati vlogo zaledja, z oskrbovalno vlogo. V mestu so živeli predvsem od solinarstva, ribištva in lokalnega ladjedelstva, v okolici pa od poljedelstva in živinoreje. V devetnajstem stoletju začne občutneje spreminjati podobo, najprej z rušenjem obzidja, nasipom in povezavo s kopnim. Na plitvinah okoli mesta nastanejo soline, ki so jih v dvajsetem stoletju opustili, zemljišče pa z namenom kmetijske dejavnosti izsušili.

Ob koncu druge svetovne vojne je bil osvobojen, iz mesta se izseli večina avtohtonega prebivalstva, ob podpisu Pariške mirovne pogodbe na podlagi Devinskega sporazuma Koper postane sedež cone B svobodnega tržaškega ozemlja. S podpisom londonskega memoranduma leta tisoč devetsto štiriinpetdeset postane politično in gospodarsko središče slovenske obale. S tem se pospeši razvoj, ob koncu petdesetih let minulega stoletja ga dodobra zaznamuje gradnja novega pristanišča. V ta namen so poglobili Škocjanski zatok, izkopan material pa uporabili pri nasipanju plitvin ob obali. To obdobje zaznamuje tudi priseljevanje iz slovenskega in jugoslovanskega zaledja spremenjena nacionalna in socialna kultura. Razvijati se je začelo šolstvo, kultura in zdravstvo, načelo dvojezičnosti pa je pripomoglo k vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike življenja. Danes Koper šteje petindvajset tisoč prebivalcev, velja za največje mesto na Obali. Mestnemu vsakdanjiku daje značilnost submediteransko podnebje z dolgimi in vročimi poletji, milimi zimami ter pogostimi vetrovi, kot so maestral, jugo in burja. Zimske temperature so v povprečju nad nič stopinj Celzija, junija se v povprečju temperatura dvigne preko dvajset stopinj Celzija. Morje je najtoplejše avgusta, najhladnejše pa februarja. Z padavinami je bogati so jesenski meseci. Kulturna dediščina je priča zgodovine, trg Brolo kaže urbanizem beneških mest, Ribiški trg na zasnovo manjšega starodavnega pristanišča, središče pa je stičišče glavnih mestnih prometnic in velja za enega najlepših mestnih trgov na območju nekdanje Beneške republike. Številne palače v mestu kažejo na razvoj skozi zgodovino, ter pomembnost in značilnost svojega obdobja, predstavljajo jih Pretorska palača, palača Carli, palača Almerigogna, palača Almerigogna, palača Gravisi-Buttorai, palača Gravisi-Barbabianca, palača Belgramoni-Tacco in palača Brutti. Koper ima številne cerkve in sicer stolnica Marijinega vnebovzetja, cerkev sv. Bassa, cerkvica svetega Jakoba, krstilnica Janeza Krstnika.

 Med znamenitosti sodita Frančiškanska samostana svetega Frančiška in svete Klare, Da Pontejev vodnjak, Mestna vrata Muda, Loža in Fontico. Obiskovalcem je obisk omogočen preko cestne in pomorske povezave, kulturne in naravne znamenitosti obogatijo številne gastronomske in tradicionalne prireditve. Mesto Koper in okolico je moč spoznavati tudi na tematski poteh, ki so vsaka zase posebnost in doživetje brez konkurence. Doživeti jih je moč na kolesu ali peš. Kolesarske poti vodijo obiskovalce po deželi Refoška, po Kraškem robu, moč pa je izkusiti traso starodavne železniške proge Porečanka. Pešpoti vodijo na preko tisoč metrov visok razglednik Slavnik, ogled mediteranske vasi Hrastovlje, bolj znani po freskah v cerkvi svete Trojice, po poti narcis, med oljčniki in rujem, ter na številne druge zanimive, lepe in poučne lokacije na območju občine Koper. Koper najpomembnejše slovensko pristanišče.